Svetla točka filma je tudi tokrat fotografija trikratnega oskarjevca Vittoria Storara, Allenovega rednega sodelavca zadnjih let. Legendarni direktor fotografije Pariz obleče v melanholične odtenke jeseni: s porumenelim listjem odpadajo tudi plasti pretvez z življenj naših protagonistov. Nič manj prijetna ni eklektična džezovska glasba, ki pričara romantičen duh nekega prejšnjega časa. Sklicevanje na preteklost je sicer manj romantično, ko Allen tematizira odnose med spoloma.